Camino

Vceraj smo zakljucili dan s skupnimi vecernicami pri sestrah in je kar dolgo trajalo, najprej da nas je ena naucila, potem pa smo sli v kapelo in smo z njimi skupaj molili. Tukaj skrbi za prenocisce tudi gospa iz Zadra in je bila vesela, da sva malo poklepetala. Ona je bila na caminu in je potem kar ostala v Leonu. Ceprav nas je bilo v albergu vec kot sto in se eno tako je v mestu, ne vem kam so zjutraj vsi izginili. Tako sem skoraj ves cas hodil sam in sem se cutil prav osamljenega, nazadnje nisem vedel ali hodim po pravi poti. Ko sem malical v nekem bifeju, sta le prisla se dva romarja za mano. Med sabo sta govorila anglesko. Ko je pa videl, da imam steklenico z napisom Radenska, me je prisel pozdravit po slovensko. Zivi sicer v Angliji, toda starsi so iz Vipavske doline, morda ima se kaksne bratrance v Ajdovscini. (Kravosi so v Sturjah, tako se on pise). Izkazalo se je, da nismo sli po glavni poti in smo naredili se kaksen km vec. Onadva sta se prej ustavila, meni se je pot vlekla skoraj do treh, ko sem se ustavil v starem mestecu Hospital de Orbiga.

• Za komentiranje se prijavite:

  Prijava