Camino

Hospitaljer je vstal prvi, še pred šesto, in nam skuhal kavo in pripravil zajtrk. Odšel sem prvi sam v temi. Nikogar ni, da bi mi osvetljeval pot. Malo si pomagam s telefonom, k sreči je pot samo naravnost in asfaltirana. Potem se je pa zdanilo. Tudi letos so se mi obrnile strani sveta in sem mislil, da hodim proti vzhodu. Potem je sonce vzšlo za menoj. 

Danes je bila pot kot druga Meseta, še daljša, saj več kot 20 km ni bilo nič, razen koruze in pšenice in nekje na sredi en skedenj, da sem se lahko ustavil in nalival. Poti ne bi priporočil, ker je po cesti večinoma okroglo kamenje, da so med bolelo podplati. Zato sem tudi prej končal s hojo. Na vsej poti sem srečal samo dva kolesarja, dva konca in punca iz Singapurja me je prehitela. Sem v začasnem javnem albergu, ker starega obnavljajo.

• Za komentiranje se prijavite:

  Prijava