Camino

Za zajtrk smo pojedli se zadnje palacinke, ki so nam ostale od vcerajsnjega kupa. Se v temi smo zaceli pot, prvih nekaj km po asfaltni cesti. Potem se je pa zacelo. Siroko napravljena pot je vodila vedno bolj navzgor. Na vrhu se je pokazal naslednji vrh, na nekaterih mestih tako strmo, da so tudi najbolj mocni kolesarji morali sestopiti s koles. Tako je slo 10km vse do vasice Albergueria. Tam nas je Domen ze ves navelican, sezut in osvezen z aquariusom pricakoval. V baru je na tisoce jakobovih skoljk s podpisi in zastavicami mnogih drzav. Lastnik alberga in bara je bil nekam mrk in BredaI ga je skusala razsveseliti s slovensko zastavo in takoj jo je obesil nad pult. Podpisla je tudi skoljko in jo dodala med zbirko. Po pocitku z malico smo se prav veselili poti navzdol. Utrujene zenske nozice so se na vso moc upirale strmemu spustu, ki je kar trajal in trajal. Minilo je obljubljenih 19km, o vasici pa ne duha ne sluha. Do nje smo prisli po 22km. In za zakljucek se malo v hrib do nasega alberga, ki je spet lep, steklen (prijetno vroc) in ima v kuhinji samo kozarce. Vsaj restavracija je bila tik ob albergu, kjer so nas obilno nahranili za 9 evrov. Nato pa smo morali obesiti se veliko goro v pralnem stroju opranega perila, zasedli smo vse pripravljene strike in dodali se svojega. Ker nas je v albergu samo 6, pa imamo svojo veliko sobo.

• Majda hvala za navdih,ampak cilja še ni na vidiku. Tudi gor bo še treba, jutri sespustimo na 200m nadmorske,potem pa spet gor.

  5. 10. 2017 ob 19:34 od Breda Ipavec

• Kako brez fousije, to ne bo slo Nina. Mi se bomo se mucili. Uzivaj.

  5. 10. 2017 ob 10:05 od Domen Ipavec

• Torej pojutrisnjem zacnete zadnjih 100m (ups km)? Tudi meni se tedni hitro vrtijo. Za drug teden pa sem dobila povabilo, da obiscem se skupnost nasih sester na Barbadosu, ki tudi pripada karibski provinci kot Gvajana. Letim v ponedeljek, za en teden. Nic fovsije, prosim. 😊😎🌴🌊

  5. 10. 2017 ob 02:45 od Nina Ipavec

• To pa je dekoracija! Kot je videti ste še vsi na nogah. Včeraj ste imeli spust, danes vzpon.To je že nekakšno pravilo, da če greš dol, enkrat plačaš, ker moraš spet gor, ali obratno, sedaj bom povedala po kolesarsko, ko greš gor in kolebaš bo šlo ali ne bo šlo, te spodbudi misel, da ko boš na vrhu gre vedno samo dol in zame je to vedno kot nagrada. Seveda za pohodnike je to naporno v vsakem primeru, za mene še bolj ko grem navzdol. Ampak dobro vam gre in cilj se bliža. Prav škoda, ker vas bomo pogrešali. Kakorkoli, srečno naprej in do konca vse dobro. Lp Majda in Karlo

  4. 10. 2017 ob 20:23 od majda schlegel

• Za komentiranje se prijavite:

  Prijava