Camino

Ker se spanske navade zelo razlikujejo od nasih in odhajajo spat sredi noci, smo pozno zaspali in jim vrnili milo za drago z zgodnjim vstajanjem. Tudi ponoci nas je motilo skripanje pogradov. Ker je hrana tezka smo jo raje pojedli, kot da bi jo nosili s seboj, razen BredeR, ki zjutraj samo cajcka. S potjo smo zaceli okoli pol osmih se v mraku. Pot je bil sirok makadam, na levo in desno sama polja, vasem pa se je spretno ognila. Srecali smo prvo credo ovac, ki tukaj popasejo vse pozete njive. Z njimi ni bil samo pastir, ampak tudi stirje kuzki - BredaR pravi pasje zverine. Domislili so se, da bi lahko tudi nas prignali k credi. Z mocnim lajezem in dirjanjem okrog nas so nas kar preplasili. A Pavel se je odrezal in vse odgnal. Niozemec, ki se je vceraj zvecer in danes komaj premikal, je danes skoraj tekel mimo nas. Zamora, ki je bila na dosegu nasih oci, je bila za nase noge se kar dalec. Jaz se nisem prevec navdusil nad bolj pogostim ustavljanjem, saj je vsako ponovno zacenjanje bolece za noge. V Zamori se je BredaI pogovorila z vsakim domacinom, z veseljem so ji vsi kaj na siroko razlozili. Najprej bliznjico za pot do naslednje etape, drugic pa ji je gospod ob pogledu na ostanke rimskega mostu zaupal tudi legendo o nastanku Zamore (ker ni dobro razumela in je to priznala, ji jo je povedal dvakrat):

Pred mnogimi leti je bil tukajsnji skof zelo razocaran nad pokvarjenim ljudstvom mesta in se je odlocil oditi v Rim. Pri odhodu je z mostu vrgel skofovski prstan v reko. Tam ga je pozrla riba. Po dveh letih se je vracal tod mimo in je v vaski gostilni z vecjo druzbo vecerjal ribe. Med jedjo je pod zobmi zacutil nekaj trdega. In glej, bil je njegov prstan. Zaradi tega cudeza je zacelo prihajati veliko ljudi in pocasi je nastalo mesto Zamora.

Ob reki je na stebrickih zelo zanimiv krizev pot. Mesto se dviga na klif nad reko Duero. Alberg je vzidan v skalo, tako da je namesto nekaterih sten kar skala. Odprl se je sele ob 2h, lakota pa nas je prej ze gnala na placo Mayor, kjer smo si privoscili meni del dia. Alberg je odlicno opremljen, imamo svojo sobo s kopalnico, na voljo je tudi ogromna kuhinja, kjer imamo namen za vecerjo speci palacinke. Edina slabost je, da je kuhinja dva nadstropja nizje od nase spalnice.

Nina za koga si pa dolocila da je tako unicen da se plazi po vseh stirih (peti par nog)?

• A vam je zdaj še kaj toplo, ali vas bolj zebe? Pri nas je bil danes spet lep bolj poletni dan. Z Mirjam in Jernejo smo šli do morja, kjer smo kolesarili ob obali, v Izoli smo se tudi kopali. Voda je še kar topla, 22 stopinj, se kopa še kar nekaj ljudi.
  Lp Petra

  23. 9. 2017 ob 19:20 od družina Grošelj

• Majda hvala za kompliment, na sliki je lahko vsakdo videt ves svez, po koncani etapi pa rabimo kar malo pocitka in osvezitve, da smo zjutraj spet kot iz škatlice. Kolesarjem je na tej poti kar lepo edino makadam je povsod,ampak kar v redu. Ni velikih vzponov. Danes jih je kar nekaj prislo v isti alberg. Pozdrav!!

  23. 9. 2017 ob 18:28 od Breda Ipavec

• Opsa, pa ste res samo štirje. No, tudi če bi štela palice, ki hodijo, bi bilo narobe. Kaj pa vem, morda sem pa videla enega angela varuha.
  Meni se danes sobota kar prileže po polnem tednu v šoli in sirotišnici. Popoldan pa gremo v kino, a še ne vem, kaj bomo gledale. Kot vidite oz. berete, se mi odlično godi. ;D

  23. 9. 2017 ob 17:05 od Nina Ipavec

• Za komentiranje se prijavite:

  Prijava