Camino

Dan 3: Olveiroa - Finisterra 10.5.2015; 34km
Čas: manj kot 9h zložne hoje z dvema postankoma

Zaradi pomote, zvonila je ura na telefonu soseda in ne Pavla, sva vstala že ob 6h in nato odšla še na zajtrk v “hotel” Horreo: dvojna kava z mlekom in velik sendvič - bocadillo s pršutom. Sledili so pozdravi s kolegi, s katerimi se srečujemo na poti. Med njimi je tudi mešanka Italijanka od španske mame, živa manjša punca kakih 35 let, v športni obleki, ki jo je bilo prejšnji dan polno na vseh krajih in ki je z nama prehodila zadnji del poti. Pavel jo je namreč s svojo itlijanščino pritegnil v pogovor. Začelo se rumenegaje šele daniti, ko sva bila na poti, zato ni čudno, da sva kmalu po začetku zgrešila pot in odšla po razdrapanem asvaltu navzdol k reki Jallas in ne v hrib proti Hospitalu. En km več ali manj pri teh okoli 35 km dolgih turah se ne pozna. Nato sva lezla v hrib na višino kakih 370m, nakar se je teren v glavnem zravnal. Precej uhojena in na delih s peskom nasuta cesta se je vila med gozdovi, po travnikih, v objemu bujno cvetočega grmičevja. Celi hribi so porastli z njim in pogled na to rumeno pokrajino je prelep. Po kakihg 6h sva pprišla na rob planote, s katere sva prvič zagledala Atlantik. To je bilo pod Monte Brens, nad obmorskim krajem Cée. Pogled je kvarila le velika ploščad v morju za razskladanje in večj železarna. Spustila sva se proti morju in se v Cée-ju parkirala pred restavracijo za pivo in kavo. Pred nama je bil nedeljski sejem in mimohod ljudi je bil zanimiv. Potem sva se prebila na drugi konec sejma in si privoščila čokoladni churos (testo za krofe stisnjeno v oblio klobase in potopljeno v čokolado). Vroče pristaniško mesto Corcubion, v katerega se je prelil Cee, sva nato gledala od zgoraj, saj sva se morala do drugega zaliva na poti (Estorde) dvigniti čez greben. Od tam naprej sva v vročini tolkla asvalt ali hodila ob robu ceste. Spet vzpon, tokrat zadnjii pred Finisterro v daljavi. Ko sva se spuščala, je Pavel prepoznal zaliv, v katerem se je kopal 2009 in kjer so ga našli člani njegove družine, ko so ga prišli pobrat z avtom po opravljenem Caminu frances (900km). Proti Fiisteri sva jo nato mahala v prijetnem gozdičku po s kamnitimi ploščami tlakovani poti v zalivu Langosteira. Poklicala sva Dragotovo Bredo, ki je s Pavlovo Bredo in Tadejem že prišla z avtobusom v Finisterro, da se srečamo. V pričakovanju, da nama pridejo naproti, se je Drago šel skopat v dolge hladne valove peščene plaže. Plaža je bila polna odmrlih školj, a le ena med njimi je bila Jakobova in ta je šla v Dragotov nahrbtnik. In ker ni bilo nikogar nasroti, sva s Pavlom prehodila še 2 km do mesta, kjr so naju pričakale kamere v rokah pričakovalcev. Dalje beri prejšnji report

• Za komentiranje se prijavite:

  Prijava