Camino

Tjašine napovedi so bile pravilne. Dezevalo je celo noc, tudi zjutraj in pihati je zacelo. Po zajtrku (hospitaljera nam je pripravila biskvitke, kavo, kakao, ...  z voscilom “buen camino”) s polno bojno opremo za dez na pot (Nina: zuljev nimamo - nekateri si oblepijo noge kar vnaprej, jaz pa po receptu neke starejse ameriske romarke pod pohodne nogavice obujem najlon kratke nogavicke - vse deluje).
Pot gre najprej posteno v breg (le kako bi lahko bilo drugace), in tako velikokrat danes :). Nekaj casa mi preganjamo oblake, pa spet oblaki nas. Vsake toliko celo preneha dezevati. Temperatura je odlicna za hojo, sonce pa ze malo pogresamo. Po prvem hribu na poti se ustavimo v kraju Arcade na kavi in malici. Pot se tudi od tu naprej vije navzgor in skozi gozd, res lepo, evkaliptus krasno disi. Po spustu z drugega hriba se ustavimo v precej posebnem “baru” (ce se temu sploh lahko tako rece), kjer nam “gospodar” postreze s kavo, cajem, sadjem v kosari. Pod nogami muce in psicki, okrog nas pa vsaj 20 peregrinosov od vsepovsod. In prav takrat se trikrat zapored vlije kot iz skafa. Od navdusenja da smo pod streho, narocimo “orujo de hierbas” in ko ploha preide, odmasiramo na zadnjih 6km danasnje etape do vecjega kraja Pontevedra. Vsega skupaj se je nabralo vec kot 20km (po vodniku 18km). Smo v lepem albergu Aloxa (beri “aloša”), kjer smo odkrili tudi lavadoro in secadoro, ki smo ju navduseni uporabili. Potem še na menu peregrino in nekateri nad perilo, Breda in Pavel pa proti centru na ogled posebne kapele, posvecene peregrinosom. Tloris ima obliko znamenite skoljke, vse ostalo pa je tudi v enakem stilu (Marija ima ogrinjalo, tipicno za peregrinose, prav tako pokrivalo s skoljko, romarsko palico z bucko. Tudi angelcki imajo romarske palice, krizev pot je opremljen s skoljkami, tudi kropilnica je v obliki skoljke).
Prvic smo si za vecerjo privoscili “pan, jamon y vino”, kajti “con pan y vino se anda el Camino!”
Jutri nam Tjasa obljublja lepse vreme in polni pricakovanj odhajamo k pocitku.

• Pavel a vida raramente corre como gostaríamos ! Que prazer não teríamos em calcorrear juntos alguma parte do Caminho . Estamos juntos !
  Mário Santos

  5. 5. 2015 ob 01:00 od Domen Ipavec

• Za komentiranje se prijavite:

  Prijava